Raziskovalno delo me je že od nekdaj veselilo, dokler se pred nekaj leti nisem vprašal ali zmorem osvojiti tudi naziv "doktor znanosti". Rekel sem si : "poskusi, sicer ne boš nikoli izvedel!" in se lotil študija. Za razliko od dodiplomskega študija, je podiplomski pretežno sestavljen iz individualnega raziskovalnega dela, ki me je razveseljevalo, mi polnilo dušo in mi omogočalo osebno rast. Bilo je kot čarobno popotovanje po obljubljeni deželi, ki jo je pred tem obiskalo le malo ljudi. Nekajkrat sem imel občutek, da sem bil celo prvi, ki pušča odtise svojih stopal v neobljudenih predelih prostrane skrivnostne dežele. Počutil sem se kot Krištof Kolumb, ko je na plovbi v neznano odkrival nov svet.
Navdihujočemu raziskovanju je sledilo nekoliko manj zanimivo pisanje poročil, znanstvenih člankov in disertacije. To je pač nujno zlo, ki spremlja radosti odkrivanja novega, saj med znanstveniki velja nenapisano pravilo: "kar ni objavljeno, to ne obstaja". Tudi ta ovira je bila kaj kmalu premagana. Kolegi iz celega sveta so priznali moj kamenček v mozaiku znanja kot izviren in tehten.
Kot pika na "i" se je pred nekaj dnevi ob zaključku študija zgodila promocija oziroma svečana podelitev doktorske listine. Nikoli še nisem prisostvoval takšnemu dogodku, zato sem ga pričakal s še toliko večjim zanimanjem. Povabljenih nas je bilo trinajst doktorandov in med nami je bil tudi tisoči doktorand na mariborski univerzi. Svečanost ob podelitvi je bila lepa, ozračje v Slomškovi dvorani je bilo nabito s pozitivnimi čustvi. Vsi doktorandi smo bili individualno predstavljeni, vmes pa je za popestritev poskrbel akademski pevski zbor. Bilo je tudi dosti ploskanja. Zaključili smo s prigrizkom in z zdravico z žlahtno kapljico.
Sedaj, ko je vse skupaj za menoj, si urejujem vtise in vrednotim prehojeno pot. Ponosen sem na svoj dosežek. Ne vem če bom še kdaj v življenju prejel toliko čestitk, kot sem jih ob tej priložnosti.
Dragi bralec, če si morda v dvomih ali bi se tudi sam podal po tej poti, ti lahko le priporočam: "poskusi"!
Navdihujočemu raziskovanju je sledilo nekoliko manj zanimivo pisanje poročil, znanstvenih člankov in disertacije. To je pač nujno zlo, ki spremlja radosti odkrivanja novega, saj med znanstveniki velja nenapisano pravilo: "kar ni objavljeno, to ne obstaja". Tudi ta ovira je bila kaj kmalu premagana. Kolegi iz celega sveta so priznali moj kamenček v mozaiku znanja kot izviren in tehten.
Kot pika na "i" se je pred nekaj dnevi ob zaključku študija zgodila promocija oziroma svečana podelitev doktorske listine. Nikoli še nisem prisostvoval takšnemu dogodku, zato sem ga pričakal s še toliko večjim zanimanjem. Povabljenih nas je bilo trinajst doktorandov in med nami je bil tudi tisoči doktorand na mariborski univerzi. Svečanost ob podelitvi je bila lepa, ozračje v Slomškovi dvorani je bilo nabito s pozitivnimi čustvi. Vsi doktorandi smo bili individualno predstavljeni, vmes pa je za popestritev poskrbel akademski pevski zbor. Bilo je tudi dosti ploskanja. Zaključili smo s prigrizkom in z zdravico z žlahtno kapljico.
Sedaj, ko je vse skupaj za menoj, si urejujem vtise in vrednotim prehojeno pot. Ponosen sem na svoj dosežek. Ne vem če bom še kdaj v življenju prejel toliko čestitk, kot sem jih ob tej priložnosti.
Dragi bralec, če si morda v dvomih ali bi se tudi sam podal po tej poti, ti lahko le priporočam: "poskusi"!
Komentarji
Objavite komentar